Vabilo za izlet: na Skalnico (681m), Škabrijel ( 646m), Kekec (322m.n.v.)

Čas in kraj zbora

V nedeljo 20. 2. 2022, zbor ob 6.00 uri na parkirišču pod Halo Tivoli. Vrnili se bomo približno ob 17.30 uri. Za prevoz bomo imeli 50- sedežni avtobus. Za vstop v avtobus bo potreben PCT. Zaradi prevoza so potrebne čim prejšnje prijave. Ko se zapolni avtobus (max 40) se prijave zaključijo.  

Vodnik

Vodnik Marjan Klančar in lokalni vodnik J. Sedevčič iz PD Nova Gorica

Potek izleta:

Z avtobusom se bomo peljali po Primorski avtocesti v smeri Nove Gorice. Pri Solkanu zavijemo proti Čepovanu, kjer se ustavimo na Prevalu. Tu bomo začeli naš pohod. Najprej gremo po poti jarkov, tudi skozi tunele, katere so med 1. svetovno vojno ustvarjali tudi naši rojaki. Za ta del poti bomo porabili približno 1 uro. Na vrhu Sv. Gore si bomo ogledali znano romarsko središče z baziliko.   Na izhodišče se bomo vrnili po poti, ki poteka po pobočju gore. Ko prispemo na izhodišče se bomo napotili na drugo stran proti Škabrijelu. Škabrijel je vzpetina severo-vzhodno od mesta Gorica.  V enajsti soški bitki je bilo na Škabrijelu osrednje bojišče, saj so italijanske enote na vse možne načine hotele zavzeti hrib, ki je bil steber avstrogorske obrambne črte. Odkar so na vrhu posekali vegetacijo in postavili visok kovinski razgledni stolp, nudi izjemno lep razgled na vse strani. Kot na dlani imamo reko Sočo med Solkanom in Podgoro. Na severu se lepo rišejo Julijci in Karnijske Alpe. Na jugu vidimo za kraškimi Črnimi hribi s Trsteljem tudi Jadransko morje, na vzhodu pa zahodni rob Trnovske planote. Zanimiv je tudi iz zgodovinskega vidika saj so se na njem bili hudi boji med prvo svetovno vojno, na fronti je padlo okoli 40000 vojakov. Ime je pa dobil po cerkvici, ki je stala na njem pred prvo svetovno vojno, svetega Gabrijela po katerem je hrib tudi dobil ime. Za ta del poti bomo porabili cca 1 uro. Z gore sledi 1– urni pohod proti planinski koči na Kekcu. S Kekca se bomo nato spustili v Solkan do avtobusa, ki nas bo tu čakal. Za vse, ki ne bodo zmogli celoten pohod se bomo dogovorili za skrajšanje izleta, kar bo mogoče zaradi avtobusa, ki nas bo čakal po dogovoru.

Značaj ture (izleta)

Lahka pot, primerna za vse, ki lahko prehodijo  to razdaljo,  vendar zaradi rovov, skozi katere bomo hodili, bo potrebna previdnost. Ko se vzpenjamo po rovih je tu delno v pomoč tudi vrv. Celitna dolžina rovov je okoli 300m. Skupne hoje bo 4,5 – 5 ur. Skupna višinska razlika bo za vzpon okoli 750m in skupno 950m za spust.  Skupna dolžina poti bo okoli 11 km.

Oprema

Planinska obutev, pohodne palice in oblačila za ta letni čas. Nekaj pijače in kakšen sendvič ali kaj podobnega. Za okrepčila bo možnost na vrhu Sv. Gore in pri pl. domu na Kekcu. Če bo čas in soglasje se nekje med potjo ustavimo za toplo malice.

Zaradi nizkih rovov je potrebna čelada, lahko kolesarska in  svetilka (čelna) za prehode skozi rove in tudi rokavice držanje vrvi v rovu.  

Strošek

Skupni strošek prevoza bo za člane in pridružene člane 2- 3€ odvisno od udeležbe. Nečlani društva plačajo 14€.
Glede na situacijo s korona virusom vzemite s seboj tudi zaščitno masko ter potrdilo PCT, spoštovali bomo predpise PZS in NIZJ.

Prijave

Prijave na spletni prijavnici društva do četrtka, 17.2. do 18. ure. V primeru slabega vremena bomo turo prestavili na prvi dan, ko bo ugodna napoved, prijavljeni bodo obveščeni. Informacije spremljajte tudi na spletni strani PD Iskra Ljubljana

Dodatne informacije

Marjan Klančar (041 990 371).

Sveta Gora
Nad reko Sočo in Solkanom se strmo dviga romarska božja pot na Sveto Goro, visoko 682 metrov. Z gore se romarju odpre s severa slikovit pogled na Julijske Alpe, z vzhoda na Trnovski gozd, Škabrijel in Grgar, z juga na Gorico, Solkan in Sabotin, na Kras in Jadransko morje, z zahoda na vinorodna Brda, Karnijske Alpe in Dolomite. Na Sveto Goro se lahko pripeljemo iz Solkana po asfaltirani cesti, ob kateri so postaje križevega pota iz leta 1991, ali pa se podamo s Prevala peš po stari romarski poti; na Goro pridemo tudi iz Grgarja in Zagore pri Plavah.
Sveta Gora je z veličastno baziliko, frančiškanskim samostanom, romarskim domom, duhovno-izobraževalnim središčem Tau in restavracijo biser evropske Povezovalne poti treh romarskih svetišč, kamor sodita še Stara Gora nad Čedadom in Marijino Celje na Kanalskem Kolovratu.

Romarska božja pot

O začetkih romarske božje poti govori latinski napis iz 17. stoletja na podstavku Marijinega kipa z Detetom v naročjuv kapeli prikazanja: »Tako se je Marija na gori Skalnici, sedaj pa se imenuje Sveta, prikazala leta 1539 Uršuli Ferligojnici in ji naročila: Povej ljudstvu, naj mi tukaj postavi hišo in me prosi milosti.« Uršulo je posvetna oblast večkrat zaprla v ječo solkanske graščine, iz katere je bila vedno čudežno rešena.

Nezadržna pobožnost romarjev je omehčala posvetno oblast, ki je po namestniku goriškega glavarja Hieronimu Attemsu leta 1540 izdala dovoljenje za zidavo cerkve na Skalnici. Pri kopanju temeljev so našli znamenito kamnito ploščo z vklesanimi ornamenti in molitvijo Zdrava Marija. Državni arhiv na Dunaju hrani listine o obstoju cerkvice iz 14. stoletja, ki so jo verjetno porušili Turki leta 1470.

Opis bazilike

Vitraje (barvna okna) je izdelalo po načrtu beneškega profesorja Corrompaia leta 1939 podjetje G. Parisi v Trentu.V levi stranski ladji so v vitrajih upodobljeni sv. Bernard, blaženi škof Slomšek in škof Baraga, v desni stranski ladji pa sv. Klara Asiška.

V nadstropju glavne ladje so levo sv. Pashal, sv. Elizabeta Ogrska, sv. Ludvik – kralj, sv. Frančišek Asiški, sv. Fortunat Oglejski in sv. Mohor Oglejski, desno pa sv. Alojzij Gonzaga, sv. Neža Rimska, sv. Bonaventura, sv. Marko, sv. Just Tržaški in sv. Vigilij Tridentinski.

V prezbiteriju je levo papeški grb, Gospodovo oznanjenje in sv. Barbara, desno pa frančiškanski grb in Marijino vnebovzetje.
Na koru so Brezmadežna, blaženi Duns Skot in papež Pij IX., ki je leta 1854 razglasil dogmo o brezmadežnem spočetju Device Marije.
V stranskih oltarjih levo sta sv. Frančišekin sv. Jožef.

Sledi kapela in oltar nadangela Mihaela, ki ga je upodobil akademski slikar Rudi Pergar. V kapeli je grobnica kardinala Jakoba Missie. (Nadangel Mihael je zaznamoval tiste hribe, kjer so kristjani nadomestili češčenje poganskih bogov s češčenjem edinega Boga. Iz tega lahko sklepamo, da je bilo tudi v davnih časih na Sveti Gori bogočastje.)
V stranskih oltarjih desno je sv. Anton Padovanski in Srce Jezusovo.
Kapela prikazanja za glavnim oltarjem je bila v svetem letu 2000 prenovljena po načrtih arhitekta Danila Fürsta, zadnjega Plečnikovega učenca.
V grobnici za glavnim oltarjem sta pokopana zadnji goriški nadškof slovenskega rodu Frančišek Borgia Sedej in apostolski administrator Mihael Toroš. Doprsni kip nadškofa Sedeja je izdelal akademski kipar Evgen Guštin.
Križev pot je bil prinesen iz porušene frančiškanske cerkve v Brežicah.
Votivne podobe so darila romarjev, ki so bili uslišani na priprošnjo Svetogorske Kraljice.

Prva svetovna vojna

Obetajočim časom je sledila vihra prve svetovne vojne, ki je Sveto Goro spremenila v kup ruševin, milostno podobo in frančiškane pa spet pregnala v begunstvo, v Ljubljano. Za povojno obnovo je poskrbel goriški nadškof Frančišek Sedej in po načrtih arhitekta Maksa Fabianija so pozidali romarski dom, v katerem so uredili začasno kapelo, ter prostore za brate frančiškane, leta 1922 pa se je »Begunka«  ponovno vrnila na Goro.

Druga svetovna vojna

Kratkotrajnemu miru je sledila apokalipsa druge svetovne vojne. Zaradi varnosti so leta 1943 odnesli milostno podobo na Kostanjevico pri Gorici, nato v Gorico, kjer je bila iz strahu pred komunisti ponoči leta 1947 »ukradena«. Leta 1949 so jo odkrili v Vatikanu (p. Gracijan Heric) in vrnili (p. Hugo Bren) slovenskim frančiškanom. Zaradi poškodb so podobo prenesli z lesa na platno in jo končno leta 1951 vrnili na Sveto Goro.

Po božjem posredovanju je bilo Sveti Gori prizaneseno s ponovnim razdejanjem. Maja 1944 je Sveto Goro zasedla nemška vojska, ki je cerkev spremenila v trdnjavo proti partizanom. 29. aprila 1945 so nameravali partizani bombardirati baziliko z letali, a so jo oblaki čudežno zakrili in ohranili.

Okolica

Kapelica za prižiganje sveč je bila zgrajena leta 1998 po načrtih arhitekta Jelka Valenčaka; mozaik Obisk treh kraljev je izdelala akademska slikarka Marta Jakopič Kunaver.
Concordia et pax spominja na vse žrtve druge svetovne vojne.
Zvonik, visok 50 metrov, ima štiri zvonove (najtežji 4335 kg)in pet malih zvončkov, ki naznanjajo uro.
V samostanu je od leta 1996 Marijanski muzej (votivne podobe, ostanki porušene bazilike, podobice, fotografije, listine), knjižnica (starejše knjige so po ukinitvi božje poti leta 1786 prenesli v Frančiškanski samostan v Gorico, leta 1811 pa v bivališče frančiškanov na Kostanjevico nad Gorico) in noviciat.
Romarski dom je bil leta 1948 nacionaliziran, 1989 pa ponovno vrnjen; v njem bo družinski center, bivališče redovnic in dom za duhovne vaje.
Restavracija s 400-letno tradicijo slovi po izvrstni kuhinji. Leta 1672 je dal cesar Leopold I. samostanu pravico, da izbira, postavlja in odstavlja gostilničarje, ki morajo stanovati na Sveti Gori, kjer so romarjem stalno na razpolago. Tudi danes je lahko romar, potem koje v svetišču prejel duhovno hrano, postrežen v restavraciji, in to vsak dan.

V sklopu restavracije je tudi Muzej soške fronte, kjer je od leta 1989 stalna razstava, posvečena vsem, ki so tu izgubili življenje.
Tau je od leta 2002 duhovno-izobraževalno središče, ki ga vodijo manjše sestre sv. Frančiška Asiškega.
Frančiškov hrib je lepa razgledna točka z orientacijskim znamenjem. Na mestu, kjer je nekdaj bil spomenik padlim italijanskim vojakom, stoji zdaj kip sv. Frančiška Asiškega.
Romarske kapelice so bile med prvo svetovno vojno porušene. Obnovljeno kapelico Treh kraljev ob tretji postaji križevega  pota je poslikal leta 1996 akademski slikar Rudi Pergar.

Več o zgodovini Svete gore tu na tem linku

Škabrijel, Vrtojba

Vrtojba, ki se je v času 1. svetovne vojne delila na Gornjo in Dolnjo, je tako kot drugi kraji na Goriškem občutila prvo svetovno vojno kmalu po avstro-ogrski vojni napovedi Srbiji. To je tisto, kar se dostikrat žal pozablja: da so bili tedanji Vrtojbenci – kot ostali Goričani in velika večina ostalih mož in fantov z območja 3. armadnega korpusa, torej vojaške enote s sedežem v Gradcu, ki je pokrivala tudi naše dežele – takoj poslani na fronto, predvsem proti Rusiji, v Galicijo,

Do sredine leta 1915 je bilo na tem območju zatišje. Tudi v prvih mesecih bojev na soški fronti se Vrtojba in drugi bližnji kraji niso takoj znašli pod vojnim udarom, pripoveduje Podbersič in poudarja, da se je napetost stopnjevala v jesenskih in zimskih mesecih leta 1915 ter potem v letu 1916.

Lahko rečemo, da je Vrtojba najbolj uničena vas vzdolž soške fronte, od severa, pod Rombonom, do juga, pri Štivanu, kajti od približno 350 hiš, ki so obstajale v Vrtojbi pred 1. svetovno vojno in v katerih je živelo nekaj več kot 1.900 prebivalcev, je ostala cela ena sama, Pa še tista hiša, ki je ostala, severno od cerkve, ob Ulici 9. septembra, je ostala bolj ali manj nepoškodovana zato, ker je bila notri bolnišnica. Na strehi je imela rdeč križ. Boljši izraz kot bolnišnica bi bil lazaret, torej neke vrste vojaško obvezovališče.

Prav na Škabrijelu se je izkazal pehotni polk št. 87, to so bili fantje, doma iz trikotnika med Celjem, Ptujem in Pohorjem. Polk je bil tudi odlikovan. Bil je zelo zdesetkan, veliko mož in fantov je tukaj padlo ali bilo trajno zaznamovanih. Velja poudariti, da je šlo za najbolj odlikovano enoto avstro-ogrske vojske. To si je zaslužila tudi z boji na Škabrijelu.Škabrijel pa je bil po mnenju nekaterih strokovnjakov najbolj obstreljevan hrib v celotni prvi svetovni vojn. na Škabrijelu umrlo 40.000 vojakov

Žal se o tem ni kaj dosti govorilo, po 2. svetovni vojni pa sploh ne. V italijanskem kolektivnem spominu je to ostalo res kot zlovešča napoved – celo tako, da so ulico, ki je tekla od središča Gorice proti vzhodu, proti Grčni, proti današnjemu centru Nove Gorice, poimenovali Via San Gabriele – Škabrijelska ulica. Del ulice do nekdanjega mejnega prehoda na Erjavčevi ulici ima še vedno to ime.”

Vsako italijansko mesto, ki da kaj nase, večje ali manjše, ima ulico, ki se imenuje Via monte San Gabriele ali Škabrijelska ulica, prav v spomin na številne italijanske vojake iz vseh mogočih pokrajin, vseh mogočih italijanskih enot, ki so padli na tem zloveščem hribu smrti.

Ker je Avstro-ogrska po koncu vojne razpadla, je bilo seveda za avstro-ogrska pokopališča nekoliko slabše poskrbljeno. Avstro-ogrski vojaki, ki so padli na tem delu fronte, so počivali po različnih vojaških pokopališčih, ki jih še danes lahko vidimo v neposrednem zaledju fronte – na Volčji Dragi, v Vogrskem, na meji med Vrtojbo in Bukovico, v Črničah. Nekateri so umrli v vojaški bolnišnici v Oseku in so jih pokopali tam. Italijani so svoje mrtve pokopovali v neposrednem zaledju fronte, na Vrtojbenskem polju oziroma v sami Vrtojbi.

V sami Vrtojbi je bilo, po do zdaj znanih podatkih, vsaj 14 vojaških pokopališč. Na njih je bilo pokopanih približno 7.500 italijanskih vojakov.

 General Svetozar Borojević von Bojna (13. december 1856–23. maj 1920) se je v vojaško zgodovino vpisal kot poveljnik avstro-ogrskih sil na soški fronti. Bil je edini južnoslovanski častnik s činom feldmaršala v celotni zgodovini avstro-ogrske vojske, še posebej pa se je izkazal prav na soški fronti. Poimenovali so ga Vitez Soče, za vojake je bil Naš Sveto.

Zgodovinopisci poudarjajo, da je Borojević eden največjih in najbolj karizmatičnih vojskovodij prve svetovne vojne, branilec Karpatov in Soče. Društvo Soška fronta 1915–1917 je ob tem pripravilo slovesnost v parkovnem spomeniku na Prevalu nad Solkanom.

Vsi pa so se stoletnici smrti velikega vojskovodje poklonili z zdravico s posebnim vinom ‒ cuveejem boroević. To posebno polnitev so pripravili v solkanskem Konzorciju opuščenih vinogradov – vina UOU, katerega duša in gonilna moč je Marinko Pintar. Posebnost je, da je 100 steklenic oštevilčenih, te steklenice so pokrite s keramičnim kozarcem in od daleč so videti kot granate.

 Še več prispevkov o 1. Svetovni vojno na tem linku